Jure Klobučar

Thora sva pred slabimi tremi leti spoznala v zavetišču, kjer nama je kot eden izmed šestih dudarjev edini obrnil hrbet in šel po svoje. Odločila sva se, da se naju ne bo tako zlahka znebil, zato sva ga rezervirala in kmalu tudi odpeljala domov. Ko sva izbrala ime (Thor je v nordijski mitologiji bog groma in bliska), se nama niti približno ni sanjalo, kako zelo se bo skladalo z njegovim karakterjem.

Po njegovih začetnih zdravstvenih težavah so sledile trdovratnejše - vedenjske. Ker jima sama nisva bila kos, sva začela obiskovati tečaj poslušnosti, kjer je opravil izpit A, pri B-BH pa smo obupali. Vmes se je zgodil še kompliciran zlom sprednje tačke, tako da smo šolo za nekaj časa obesili na klin. Ko si je opomogel, pa smo poskusili še enkrat - tokrat z agilityjem. Prvi dan ni želel prestopiti vhoda v društvo, po enem letu truda pa - obvezno s frizbijem v gobčku - v društvo hodi popolnoma nov pes. :)

Frizbi ga je zanimal od malega. Začelo se je seveda s plastičnimi, nadaljevalo s platnenimi, potem pa smo od prijateljev za darilo dobili čisto pravi profesionalni frizbi in takrat so ostali romali v koš. Ko smo se prvič udeležili seminarja pod vodstvom Jean McCollister, Thora ni bilo zraven, ker je še imel nekaj težav z bontonom, he he. Se je pa takrat golo prinašanje frizbija spremenilo v bolj usmerjeno delo in prvi rezultati so se pokazali na 4fun tekmi, ko je osvojil tretje mesto v disciplini minidistance.

Frizbi je pri nas vedno prisoten: kot nagrada pri treningu agilityja, kot popestritev sprehodov pa tudi kot preusmerjevalec pozornosti. V šali tako rečeva: "Daj Thoru dudo v gobček!" Za nas je frizbi veliko več kot le igrača in zato nas še toliko bolj veseli, da se ta šport pri nas tako lepo razvija.